V začetku avgusta so iz Kitajske prišle govorice, da robot lahko nosi otroka. Čeprav so bile te govorice ovržene, so sprožile pomembno vprašanje: ali bo v bližnji prihodnosti na voljo umetna maternica?
V intervjuju robot, objavljenem v začetku avgusta v kitajskih medijih, specializiranih za znanost in tehnologijo, je bil intervjuvan Zhang Qifeng, predstavljen kot ustanovitelj Kaiwa Technology. Vendar pa so bile njegove besede po preverjanju, ki sta ga opravila TF1 Info in ameriška spletna stran Snopes, izkrivljene in iztrgane iz konteksta.
Pri njihovem posredovanju je več medijev dalo razumeti, da je opisoval tehnologijo, ki naj bi posnemala naravno nosečnost in rojstvo človeškega otroka. V tej izkrivljeni različici je inovacija že dosegla „napredno stopnjo zrelosti“ in ima obliko polnopravnega humanoidnega robota, opremljenega z umetno maternico, ki je sposobna nositi plod in reproducirati celoten proces nosečnosti, od spočetja do poroda. V nekaterih člankih je bilo celo omenjeno, da bo prototip na voljo za prodajo že leta 2026 po ceni manj kot 100.000 juanov (približno 13.000 evrov).
V resnici je bila to lažna informacija. Tehnološka univerza Nanyang, kjer naj bi študiral Zhang Qifeng, in ustrezno podjetje sta zanikala obstoj takšnih raziskav, več medijev pa je od takrat svoje članke umaknilo.
Čeprav je »robot za nosečnost«, ki ga pripisujejo Zhang Qifengu, laž, ostaja ektogeneza, tj. rojevanje otroka z razvojem zarodka in ploda v umetni maternici, povsem realna tema, ki odpira pomembna etična in pravna vprašanja.
UTOPIJA ALI PROROČANJE?
Izrael Nisand, nekdanji vodja oddelka za ginekologijo in porodništvo Univerzitetnih bolnišnic v Strasbourgu, opozarja, da je ektogeneza stara tema, »o kateri se govori že približno dvajset let«. Že leta 2005 je francoski biolog in filozof Henri Atlante objavil knjigo z naslovom „Umetna maternica“. Po mnenju Celine Lafontaine, sociologinje in profesorice na Fakulteti za sociologijo Univerze v Montrealu, je umetna maternica »nadaljevanje prizadevanj znanosti in tehnike za nadzor človeškega razmnoževanja, ki se je najprej uresničilo z zunajteleskopskim oploditvijo, nato pa s pomočjo nadomestnega materinstva«.
Po mnenju profesorja Nisanda eksogeneza ni več utopija po raziskavi, izvedeni leta 2017 na plodovih jagnjet. Tega leta je ekipa otroške bolnišnice v Filadelfiji razvila Biobag, vrečko, napolnjeno z umetno amniotično tekočino in povezano s popkovino, ki je omogočila ohranjanje življenja in rast prezgodaj rojenih jagnjet v nekaj tednih.
Vendar pa zdravnik meni, da trenutno in verjetno še nekaj let ni pričakovati „konkretnih rezultatov” na področju popolne zunajmaternične nosečnosti. »Vemo, da se bo to nekega dne zgodilo, vendar smo trenutno v zvezi s človekom še daleč od tega,« poudarja. Res je, »čeprav raziskave na področju umetnih maternic napredujejo, ostaja veliko nejasnosti in pred nami je še veliko tehnoloških ovir«. Izrael Nisand pojasnjuje, da znanost danes lahko ohranja zarodek v kulturi do dveh do treh tednov po oploditvi in nosi plod od 22 do 40 tednov zunaj maternice.
Tako »ostane 20 tednov, ki jih je treba pokriti med zunajtelesično oploditvijo in zdravljenjem nedonošenih otrok«, v katerih »so izmenjave, ki potekajo v endometriju, tj. sluznici, ki obdaja maternico, med materjo in plodom, izredno skrivnostne in zapletene. Trenutno jih ne moremo nadzorovati umetno«.
Profesor poudarja tudi »čustvene pomanjkljivosti«, zaradi katerih lahko trpi otrok, rojen iz umetne maternice. Po njegovem mnenju »dobro razumemo, da obstaja potreba po stiku, vendar nimamo nobene ocene, kaj bo za otroka pomenila zunajmaternična nosečnost«.
Po mnenju sociologinje Celine Lafontaine umetna maternica »sodijo v ekonomijo obljub«, to je v dinamiko, ki daje večji poudarek potencialnim možnostim in upanju, ki jih prinašajo inovacije, kot njihovim konkretnim in realnim dosežkom. „Tehnološke in znanstvene raziskave, zlasti na področju biomedicine, pogosto temeljijo na tem dobro znanem sociološkem mehanizmu, ki vključuje poudarjanje obetavnih perspektiv z namenom vzbuditi upanje, pritegniti financiranje in pridobiti podporo,“ pojasnjuje. V primeru robota za nosečnost »obljuba, da bo premagal biološke omejitve človeškega telesa, sodi v zelo širok spekter predstav, od želje po premagovanju neplodnosti do želje po izbiri prihodnjih otrok«.
Profesor Izrael Nisand meni, da lahko umetna maternica v prihodnosti pomaga ženskam odpraviti tveganja, povezana z nosečnostjo in porodom. Strokovnjak opozarja, da v Franciji vsako leto umre okoli 80 žensk med porodom. »Del teh smrti je povezan z starostjo mater, anomalijami ali boleznimi. Če bo umetna maternica omogočila izogniti se maternalni umrljivosti in se ji bomo izognili, bo to samo plus,« meni.
Ko govori o primeru otrok, rojenih brez rok, ki je bil razkrit leta 2018 in ostaja nerešen, Izrael Nisand izraža zaskrbljenost nad posledicami, ki jih lahko ima naraščajoče onesnaževanje okolja za zdravje plodov v prihodnosti. „Mislim zlasti na pesticide in ksenoestrogene, za katere se sumi, da so vzrok za nekatere vrste raka krvi ali endometrioze,“ pojasnjuje. Po njegovem mnenju se lahko umetna maternica na koncu obravnava kot odgovor na tveganja, ki jih onesnaževanje okolja predstavlja za nosečnost in razvoj ploda.
VPRASANJE REPRODUKCIJE OČIŠČUJE NAŠ ODNOS DO ŽIVLJENJA
Ektogeneza že sproža številne pravne in etične razprave, vendar je po mnenju profesorja Nisanda, dokler ni dokazana tehnična izvedljivost tega projekta, razprava o teh vprašanjih prezgodnja. „Človek vedno naredi najboljše in najslabše iz svojih odkritij. Enako bo tudi z umetno maternico,“ poudarja. V primerjavi z nadomestnim materinstvom profesor meni, da „umetna maternica ustvari en problem manj“, saj omogoča, da se izogne uporabi ženske za nositev tujega otroka. Po njegovem mnenju »nadomestno materinstvo [hkrati] postavlja problem svobode ženske, ki se strinja, da nosi otroka za druge, in problem [statusa] otroka«.
Zdravnik pojasnjuje, da »ženska, ki danes nima maternice, lahko zaprosi le za nadomestno materinstvo. In če tega ne more storiti v Franciji, to stori drugje. Ko bo tehnologija umetne maternice delovala pravilno in brez posledic za otroka, bodo ljudje, ki jo potrebujejo, brez oklevanja zatekli k njej. Tako bo manj nadomestnega materinstva, kar je dobra novica«.
Celine Laffont poudarja, da je v nadomestnem materinstvu »prisotna tudi logika samozlorabe. [Nosečnost] postane delo«. Ta praksa že kaže na »strojno logiko«, v skladu s katero bodo bodoči otroci proizvedeni in izbrani. Po njenem mnenju je eksogeneza le »zrcalna podoba«, ki razkriva že obstoječe mehanizme. Z umetno maternico »smo v tehničnem smislu v blodnji, vendar ostaja razprava racionalna: to bo cenejše [kot nadomestno materinstvo] in zagotovilo boljši dostop«, meni sociologinja.
V kontekstu naraščanja neplodnosti pojasnjuje, da »smo ustvarili svet, v katerem se žensko telo hkrati dojema kot vir in kot ovira, ki jo je treba tehnično nadzorovati, da se podaljša njena reproduktivna vrednost«. Po njenem mnenju »se prav to dogaja s samokonzervacijo jajčec«, dovoljeno v Franciji leta 2021.
Sociologinja meni, da »predstava o možnosti ustvarjanja in nadzora življenja« izvira iz zunajtelesične oploditve, ki je bila prvič uporabljena leta 1978, ko se je rodila Louise Brown, prvo otrok, spočeto s pomočjo te tehnike. »Danes je [IVF] postala norma v naši družbi, […] kar kaže, da resnično razmišljamo o telesu kot o mehanizmu, ki ga je mogoče preoblikovati in spreminjati«, poudarja profesorica, ki omenja celo »običajno transhumanistično domišljijo«.
Dodaja, da je umetna maternica nadaljevanje »te domišljije, ki se nam, ko poznamo [resnično situacijo z] zunajtelesično oploditvijo, zdi povsem nerealna. […] Danes, po petdesetih letih raziskav in klinične prakse ter milijonih otrok, rojenih po svetu zaradi zunajtelesične oploditve, uspešnost [pri prvem poskusu] ostaja na ravni 30 %«. Z drugimi besedami, celo tako danes razširjeno zdravljenje, kot je IVF, še vedno daje negotove rezultate, kar nas sili k previdnosti pri obljubah popolnoma umetnega spočetja.
»Obstaja zelo malo priznanih medicinskih metod zdravljenja z tako visokim odstotkom neuspehov. Še posebej, ko ne gre za zdravljenje, ki rešuje življenja. Toda predstava o ustvarjanju življenja je tako močna [da prevlada]«, pojasnjuje Celine Lafontaine. Po njenem mnenju obljuba umetne maternice „gre še dlje v tej domišljiji, ker [temelji na] ideji, da lahko človek izbere reprodukcijo zunaj bioloških okvirov vrste“, kar se v naši družbi dojema kot progresivno in emancipatorno.
